Šol. leto 2017/18: Jan Zakonjšek: Gibljive slike

Število pikslov, ki sestavljajo digitalno ustvarjene fotograme, se vsakega pol leta podvoji. Z vsako novo verzijo kamere se zviša tudi število posnetih sličic na sekundo filma. Ko so prvič združili gibljive slike in zvok, je bil slednji mono, sledila je stereo revolucija, sedaj se razvija t. i. binavralno beleženje in predvajanje zvoka. Približujemo se točki, ko človeški možgani ne bodo več mogli razločevati med svetom okoli nas in virtualno resničnostjo, podano z aparaturami. Medtem ko tehnologija prehiteva samo sebe, pa se naš zaznavni aparat bistveno ne spreminja. Še vedno smo približno taki, kot smo bili pred 150.000 leti. V času, ko so znanstveniki iz možganov poskenirane podatke že prevedli v berljivo sliko na ekranu in so mišim že uspešno vstavili umetni spomin, se je smiselno vprašati, kako dojemamo ozvočene gibljive slike, kateri zaznavni mehanizmi podpirajo branje in razumevanje filma, zakaj lahko film tako močno nagovarja občinstvo. Če že ne zaradi drugega, zaradi tega, da se bomo znali bolje odločiti, ko bomo naslednjič kupovali televizor.