Filmska vzgoja v novi številki revije KINO!

RF

V obširnem tematskem bloku Filmska vzgoja v novem KINU! lahko poleg analize ankete o mnenju učiteljev o uporabi filma v šoli (Pogledi nekaterih učiteljev, vključenih v projekt Razumevanje filma, na filmsko vzgojo; avtorica Barbara Zorman) in praktičnega primera izvedbe filmske delavnice na gimnaziji (Filmska delavnica – Iztrebljevalec Ridleyja Scotta; avtorja: Samo Krušič in Marko Štempihar) preberemo tudi paradigmo filmske primerjave in analize, kot bi se jo dalo izvesti v šolah.

Besedilo avtoric Bettine Henzler in Stefanie Schlüter, ki ga je iz nemščine prevedel Samo Krušič, postavlja ob kultni Fassbinderjev film Vsi drugi se imenujejo Ali (Angst essen Seele auf, 1974) moderno klasiko Fatiha Akina – Z glavo ob zid (Gegen die Wand, 2004). Njuno analizo obeh filmov uokvirjajo ključne postavke filmske vzgoje, kakor jih je razvil in artikuliral Alain Bergala.

Analizo filmov začneta avtorici z mikroelementi filma – fotogrami. Avtorici postulirata fotograme kot pomensko in stilistično emblematične za posamezni posnetek in posnetke najprej analizirata preko slikarskih ali fotografskih lastnosti zamrznjene filmske podobe. Če se zdi tovrsten tip analize na prvi pogled reduktiven in podcenjujoč, saj izpušča pomembna filmska sredstva, kot so gibanje, zvok in trajanje (katerih izpuščanje na začetku analize avtorici utemeljeno opravičujeta s primanjkovanjem časa v šoli), pa se že analiza fotogramov kmalu izkaže za kredibilno; to avtorici dosežeta predvsem z upoštevanjem Bergalajeve ideje, da je treba pri filmski vzgoji vzgajati specifično umetniško – filmsko – senzibilnost. Zaradi tega je analiza vizualnih postavk fotograma neločljiva od njegovega pomena. Oblika in vsebina sta povsem spojeni, zato lahko celostno razumemo fotogram (in po analogiji tudi cel film) le preko opazovanja njunega odnosa. S posameznega fotograma se analiza hitro in gladko širi: najprej ga kontekstualizirajo nadaljnji fotogrami iz istega filma, potem množico fotogramov iz enega filma avtorici primerjata s fotogrami iz drugega, obenem pa vsak fotogram primerjata tudi s klišeji iz neskončnega imaginarija sodobnih filmskih (in širše – medijskih) reprezentacij, ki se jih dandanes tako dobro zavedajo tako učitelji kot njihovi učenci. En film v odnosu do drugega ali pa en motiv v filmu v odnosu do prevladujočega načina reprezentiranja nekega motiva delujeta kot dialektični teza in antiteza. Analiza se tako preko nenehnih sintez širi od posameznega fotograma do filmske sekvence, pa naprej do povsem formalnih filmskih sredstev in tudi do filmskega žanra in poziciji posameznega filma v njem. Končen in najobsežnejši dialektični preskok se tako zgodi na koncu besedila, kjer sta skupna motiva obeh filmov zaradi svoje citatnosti postavljena v njun najširši kontekst – v kontekst filmske zgodovine. Tako Bettina Henzler in Stefanie Schlüter jasno in jedrnato demonstrirata premik od mikrokozmosa filma do njegovega makrokozmosa in pokažeta celost razumevanja, ki ga tovrsten premik lahko ustvari.

V kazalo s povzetki lahko pokukate na povezavi: http://www.e-kino.si/2019/no-39/kazalo; na taisti spletni strani se lahko na revijo KINO! tudi naročite ali pa pišete na naslov urednistvo@e-kino.si