Šol. leto 2018/19: Peter Stanković: Petdeseta leta v slovenskem filmu: obdobje komercializacije

V petdesetih letih 20. stoletja je v socialistični Jugoslaviji prišlo do dramatičnega zasuka v razumevanju vloge filma v družbi, s tem pa do radikalne spremembe filmske paradigme. Na začetku desetletja je država domačo kinematografijo v skladu s prepričanjem o njenem propagandnem pomenu še izdatno podpirala. Toda filmi, ki so prihajali iz jugoslovanskih studiev, so bili praviloma tehnično okorni in vsebinsko nedodelani, kar je pomenilo, da so imeli omejen propagandni učinek (slovenska primera sta Trst [France Štiglic, 1950] in Svet na Kajžarju [France Štiglic, 1952]). Ker je bilo vzdrževanje velike kinematografije velik strošek, se je država torej iz filmske proizvodnje umaknila in studie prepustila same sebi. Reorganizacija domače filmske industrije, ki jo je dokončno potrdil Temeljni zakon o filmu iz l. 1956, je temeljila na ločitvi producentskih enot od tehničnih baz, pri čemer so bile slednje v celoti prepuščene preživetju na trgu. Produkcijske enote (studii) so imele na svoji strani še vedno zagotovljenih nekaj sredstev iz proračuna, toda vsote so bile manjše, zlasti pa so bile odvisne od uspeha filmov pri občinstvu. Posledice teh sprememb so bile vsaj tri. Prvič, domači studii so se po novem sistemu znašli na trgu, tako da so se začeli množično obračati k bolj komercialnim temam, ki so jim zagotavljale preživetje (obdobje petdesetih let je posledično znano kot obdobje komercializma). V Sloveniji so bili to v prvi vrsti filmi, ki jih je snemal uvoženi režiser František Čap (Vesna [1953], Ne čakaj na maj [1957] ipd.). Drugič, v želji po dodatnih sredstvih so domači studii začeli intenzivno sodelovati s tujimi producenti (koprodukcije). In tretjič, umik države je pomenil tudi manjši neposredni ideološki nadzor nad filmsko produkcijo.