Zgodovina slovenske kinematografije se uradno začenja leta 1905, ko je Karol Grossman s svojo filmsko kamero naredil nekaj amaterskih posnetkov domačega Ljutomera oziroma svoje družine. Precej kasneje je sledil še prvi slovenski celovečerni film, V kraljestvu zlatoroga (Janko Ravnik, 1931), po še enem podobnem filmu, Triglavskih strminah (Ferdo Delak, 1932), pa je trajalo še nadaljnjih 16 let, da je bil v Sloveniji narejen tudi prvi celovečerni zvočni film, Na svoji zemlji (France Štiglic, 1948). Na prvem predavanju na temo zgodovine slovenskega filma obravnavamo razloge za razmeroma počasen razvoj domače kinematografije v letih do druge svetovne vojne ter značilnosti omenjenih prvih slovenskih filmov, nekoliko podrobneje pa se dotaknemo tudi medvojnega obdobja. Stvari so se spremenile leta 1945, ko se je nova socialistična oblast odločila, da bo filmsko industrijo zagnala kot pomembno sredstvo politične propagande. Do konca štiridesetih let se je v Sloveniji posledično vzpostavila kontinuirana produkcija filmov zelo različnih formatov (kratki filmi, dokumentarni filmi, obzorniki, celovečerci ipd.), težava je bila zgolj pomanjkanje izkušenj, saj so bili sodelavci novoustanovljenega državnega studia, Triglav filma, pretežno mladi nekdanji partizani, ki so imeli sicer veliko veselja do filma, ne pa tudi znanja in ustrezne izobrazbe.