Nedavno preminuli maestro skladanja filmske glasbe je za seboj pustil brezčasno glasbeno zapuščino. Z odkrivanjem novih načinov predstavljanja zvoka v filmu je postavil marsikatera pravila, ki jih skladatelji uporabljajo še danes. Pedagoško gradivo obravnava nekatere primere avtorjevega dela in ugotavlja, zakaj je bila posamezna glasba za tiste čase revolucionarna, kako se načini ukvarjanja z zvokom spreminjajo glede na filmski žanr in kako lahko glasba v filmu okrepi smiselnost prizora. Gradivo predstavi tudi Morriconejev način dela in njegove odlike ter pomanjkljivosti glede na današnji čas.
Kavbojke so pred Morriconejem hotele zveneti himnično, veličastno, dramatično. Junake, čas, dogodke so povzdigovali z nabreklimi orkestracijami, vzburjenimi moškimi vokali. Morricone to spremeni v zvok neartikuliranih krikov, udarcev z bičem, konjskega topota, žvižganja, tleskanja z jezikom, rožljanja z repom klopotače, revolverskih strelov, eksplozij itd., kar hitro posvojijo na Zahodu.