Metode poučevanja neigrane filmske ustvarjalnosti

RF Andrej Šprah, Slovenska kinoteka, Razumevanje filma, 2018 67 ogledov 0 komentarjev

Pojem neigrane filmske produkcije se (morda ne povsem ustrezno) nanaša predvsem na dokumentarni film, vendar v njegovem najširšem zajetju, s katerim se mestoma že dotika vprašanj eksperimentalnega na eni in znanstvenega oziroma izobraževalnega filma na drugi strani. Tako se tudi naše zanimanje osredotoča predvsem na področje filmske dokumentarnosti, z določenimi opozorili na prehajanja »meja« posameznih filmskih oblik tam, kjer bodo neizbežna. Vprašanjem poučevanja dokumentarnega filma se posvečamo v luči prepričanja francoskega pedagoga in teoretika Alaina Bergalaja, ki podarja, da »če želimo doseči vpeljavo filma kot predmeta v šole, moramo poudarjati, da se ga je vredno učiti, predvsem pa da je film umetnost. /…/ Najboljše, kar lahko stori šola, je, da o filmih najprej govori kot o umetniških in kulturnih delih.«

V tej perspektivi izhajamo iz enakovrednosti pomena umetniških vidikov dokumentarnega in igranega oziroma fikcijskega filma. Tako zagovarjamo stališče, da je družbena vloga, s katero dokumentarna ustvarjalnost vzpostavlja razmerje s svetom in v svetu, premo sorazmerna z aktualnostjo oziroma akutnostjo problematike, ki jo obravnava, in estetskimi sredstvi, s katerimi jo obravnava. Zato v izhodišče postavljamo enakovrednost vsebinskih elementov, katerim se dokumentarci posvečajo in vidikom estetike, ki zajemajo predvsem vprašanja filmske izraznosti (od zasnove časovnih in prostorskih razsežnosti, preko načinov povezovanja posameznih izraznih elementov, do zasnove mizanscene in montaže), prvine filmske pripovedi, vidike filmske kompozicije in načine predstavljanja družbene realnosti. Pomembno vodilo nam predstavlja tudi učni načrt »Zgodovina in teorija filma«, ki se v sklopu učnih ciljev in vsebin, posvečenih dokumentarnemu filmu, nanaša predvsem na vidike filmskih izraznih sredstev, pripovednih načinov, načelom avtorskega dokumentarca in družbenim vikom dokumentaren ustvarjalnosti.

Na teh osnovah v skladu s filmološko-estetskim izhodiščem podamo splošnejše opredelitve predmeta obravnave, vendar tako, da zaradi prevelikega poudarka na tematiki ne vzpostavljamo situacije, v kateri bi vzgojni cilji zasenčili filmsko-izobraževalne. Izpostavimo bomo dejstvo, da je dokumentarec samostojna filmska panoga z živopisno paleto lastnih stilističnih in estetskih prvin, z razvejeno zvrstno in podzvrstno strukturo ter bogato tradicijo gibanj, šol oziroma smeri. Med ključnimi izraznimi sredstvi se osredotočimo na vizualno in zvočno oziroma govorno razsežnost, saj so njuna razmerja v dokumentarcu pogosto mnogo kompleksnejša kot v igrani filmski produkciji. Med poglavitnimi prvinami razmerja z dejanskostjo oziroma načini njenega obravnavanja, podrobneje predstavimo razlagalni, opazovalni, interaktivni, refleksivni in poetični dokumentarec ter njihove ključne ustvarjalne metode.

Ravnamo se po etično-humanističnem načelu, ki vpliva zlasti na ustrezen izbor filmskih naslovov, ki je v primeru dokumentarcev še posebej zahtevna problematika. Zavzemamo se za nabor del, prežetih z etičnostjo in humanizmom kot izhodiščem za obravnavo perečih družbenih tematik in (pogosto nezavidljivih) osebnih stanj posameznikov. Presojo o temeljnih načelih filmov, o kritičnem dometu in stopnji ozaveščanja prepuščamo dijakom ali pa jo izpostavljamo kot polemično spoznanje, ne pa kot apriorno sodbo. V interpretaciji in vrednotenju filma je ključnega pomena razprava, v kateri se najizraziteje odraža individualna ter skupinska interakcija s filmskim delom. Skozi problemsko-ustvarjalni pristop, v katerem slušatelj prevzema vlogo raziskovalca, si prizadevamo dijake soočati z izbranimi problemi, vprašanji, dilemami, zagatami, ki postanejo njihovi raziskovalni izzivi. Poseben poudarek namenimo metodičnemu načelu svobodnega izražanja mišljenja in doživljanja v obliki razgovora tako na ravni individualnega odziva kakor skupinskega dela.

Skozi filmsko-izobraževalne naloge naj bi določili temo, motiv, izhodišča, družbene akterje in časovno obdobje obravnave; prepoznati ključna filmska izrazna sredstva ter poskusili opredeliti temeljno zasnovo filmske pripovedi. Vzgojne naloge zajemajo razvijanje zanimanja za manj poznane oziroma uveljavljene oblike dokumentarne ustvarjalnosti; motiviranje za presojo temeljnih razlik v načinu pojmovanja sveta in medčloveških odnosov ter vzpodbujanje razvoj humanizma in občutka moralne odgovornosti. Funkcionalne naloge pa naj bi spodbujale h kritični analizi ustaljenih pojmovanj in utrjenih mnenj ter k razvijanju sposobnosti oblikovanja misli, ki najustrezneje odražajo doživljanje in občutenje drugačnosti.

Pedagoško gradivo

V jedru dokumentarnega filma je subjektivnost ustvarjalca. To je povezano z zavestjo, da resnica ni nekakšna objektivna kategorija ali kvaliteta, ki bi jo bilo treba v svetu šele odkriti, marveč rezultat človeškega ustvarjanja, interpretacije in konfrontacije. Chris Marker