Dokumentarni film opredeljujejo vezi, ki jih spleta z resničnostjo. Od vsega začetka, pravzaprav že od prvih filmov, ki sta jih posnela brata Lumière, je bilo čudenje, da lahko stvarnost posnamemo s takšno neposrednostjo, tisto, kar je navduševalo gledalce. Danes ni veliko drugače, dokumentarni posnetki v nas še vedno izvabljajo tisto primarno očaranost, da se svet in dogodki lahko ponovijo pred našimi očmi vedno znova in znova, iztrgani minljivosti, iztrgani času. Otroci si ogledujejo video zapise svojega prvega rojstnega dne, ki je v spominu že zdavnaj zbledel, mladi doživljajo koncert prek posnetka z mobilnim telefonom, za druţine se potovanja skorajda niso zgodila, če jih ne posnamejo. Dokumentarni posnetki nam dajejo občutek, da naša življenja lahko ubeţijo času. Dokumentarni filmi nam dopuščajo, da pokukamo v življenja drugih.