JFŠ 2018: Retrospektiva 1968 – Leto, ki je zaznamovalo film in pretreslo svet
Rdeče nebo in plamen vstaje
Spremljevalni filmski program Jesenske filmske šole.
Italijanski filmski avtor, arhivar, aktivist in anarhist Fulvio Baglivi je lansko leto dokončal celovečerno lepljenko z naslovom '77 No Commercial Use, posvečeno turbulentnemu letu 1977, kakor je zaznamovalo predvsem Apeninski polotok, pa tudi širšo Evropo. Več kot dveurni kolaž skoraj izključno arhivskih posnetkov (via RAI) v divjem montažnem ritmu prikazuje politična zborovanja, ulične proteste, zasedbe univerz, delavske štrajke, ugrabitve, policijsko nasilje, pogrebne povorke (Rossellini), filmske (Fassbinder, Straub) in koncertne (Ramones, Sex Pistols) odlomke in na tone sorodnega idejnega in ideološkega hrupa, za katerega se vsak trenutek zdi, da bo bodisi dokončno porušil obstoječi sistem ali pa vanj vsaj zarezal tako globoko, da ga bo nujno treba premisliti povsem na novo. Predvsem pa ta avdiovizualna arheološka rekonstrukcija nekega leta ne dopušča nobenega dvoma in ustvarja nesporen vtis, da je bilo natanko to leto, se pravi leto 1977, prelomno za našo zahodno sosedo. Ali kot pravi uradni napovednik filma: takrat se je "naposled (rdeče) nebo zrušilo na zemljo" in se je "plamen vstaje, (oborožene) radosti in (razrednega) revolta razžarel skozi plevel"; zdaj je "revolucije konec in zmaga naša".
Dejanski razlog, zakaj se je Baglivi zakopal v leto 1977, pa je precej bolj banalen: tega leta je bil namreč rojen in ga je preprosto zanimal takratni utrip italijanske družbe, natančneje takratna koncentracija takšnega in drugačnega revolucionarnega potenciala, ki je naslednje leto botroval ugrabitvi Alda Mora in nepreklicnemu koncu nekega obdobja.
Z drugimi besedami: Baglivi (ali pač marsikdo drug) bi lahko praktično identičen revolucionarni arhivski kolaž (identičen v smislu podob gibanja množic, podob nasilja in represije, gest upora in solidarnosti, jezne glasbe in sloganov) sestavil iz praktično kateregakoli leta v posneti zgodovini 20. ali 21. stoletja, na praktično kateremkoli poseljenem teritoriju severne ali južne hemisfere.
Še drugače: znamenitega leta 1968 pač ni prišlo do kakšne posebno vznemirljive kulminacije političnih filmskih podob, oziroma bi podobe sorodnega pedigreja – se pravi takšne, ki političnih gibanj svojega časa ne beležijo, marveč se jim pridružujejo – v sorodnih količinah lahko iskali že marsikatero leto poprej in kasneje. Revolucionarni filmski pamflet se je dokončno izoblikoval, še preden je film spregovoril, in večina avtorjev, katerih dela bodo na ogled v sklopu pričujoče kinotečne retrospektive (Marker, Godard, Garrel, Žilnik, Adachi, Wakamatsu), je radikalne vstajniške podobe klesala že od začetka šestdesetih let dalje, nato nemoteno nadaljevala tudi po letu 1968 in v nekaterih primerih vse do danes (ali vsaj do predvčerajšnjim). Octavio Gettino in Fernando Solanas sta svoj manifest K tretjemu filmu objavila leta 1969, orjaška večina podob-uporov "tretjega sveta" (Pereira dos Santos, Sanjines, Ramirez, Alvarez, Sembene, Andrade, Mambéty itd.) pa se je nato rodila v sedemdesetih (in jih bo kinotečno platno jeseni zaobšlo).
Spremljevalnega programa letošnje Jesenske filmske šole zato ne kaže brati kot posvetila nekemu letu, ki naj bi usodno poseglo v potek (filmske) zgodovine 20. stoletja, in še manj kot izčrpnega pregleda ali vsaj hipnega prereza politične filmske ustvarjalnosti taistega leta, saj bi v obeh primerih izhajali iz povsem napačnih predpostavk. Kar pa seveda ne pomeni, da lahko posledično ta filmski program izpustite; njegova resnična vrednost namreč tiči v zasedi, natančneje prav v njegovi relativni kaotičnosti in luknjavosti, ki se ne pretvarjata, da lahko s pol stoletja distance o letu 1968 povesta kaj novega ali ponudita kakšno celostno analizo, marveč namesto tega poustvarita nedolžno kaotičnost zgodovinskega trenutka, ko leto 1968 še ni vedelo, da ga bomo čez pol stoletja slavili kot prelomnico revolucionarnih vrenj 20. stoletja. V tem se ta filmski program odločno razlikuje od programa predavanj Jesenske filmske šole, ki se analizam in (re)interpretacijam preprosto ne more izogniti že po naravi teoretske stvari, oziroma predstavlja njegov dobrodošel pendant. Da podob-uporov z bojišč maja 1968 ne bomo samo razumeli, pač pa tudi videli, se pravi pozabili, da je šlo v večini konkretnih primerov za spodletele projekte. Da se bo lahko (rdeče) nebo naposled spet zrušilo na zemljo.
Jurij Meden
PROGRAM FILMOV
23. 10. ob 20.00
Junijska gibanja, Želimir Žilnik, Jugoslavija, 1969
Film govori o študentskih demonstracijah v Beogradu leta 1968 – največ pozornosti posveča kritični kvaliteti, zanosu in disciplini tega protesta. Šlo je za najmočnejšo javno kritiko »rdeče buržoazije« – članov komunističnega aparata, ki so dušili ustvarjalnost in uveljavljanje nove generacije povsod po vzhodnem bloku.
Sledi srednjemetražni film presenečenja po izboru kolektiva Jesenske filmske šole.
23. 10. ob 21.30
Program filmskih obzornikov
Poletje ’68 (Obzornik št. 505), Norman Fruchter, John Douglas, ZDA, 1969
Dokumentarec nudi poglobljeno obravnavo protestnih dejavnosti med nacionalno konvencijo ameriške demokratske stranke v Chicagu. Med drugim prikazuje upore proti vpoklicu, razmah aktivističnih kavarn, razvoj alternativnih medijev in začetke samega gibanja Newsreel. Še posebej nazoren je v svojem proučevanju problemov, ki so jih obzorniškemu gibanju nakopali mainstream mediji. Obenem pa je tudi dokument filozofij, strategij in problematik študentskega gibanja v ključnem letu 1968.
Črni panter (Obzornik št. 19), San Francisco Newsreel, ZDA, 1968
Atraktiven prikaz vodstva organizacije Črni panterji leta 1967. Film vsebuje zaporniški intervju z obrambnim ministrom Hueyem P. Newtonom, pogovor z informacijskim ministrom Eldridgom Cleaverjem, prizore posledic policijskega napada na losangeleški štab, posnetke zborov za Hueyevo osvoboditev, ki so potekali v spominskem parku Hutton in pred okrajnim sodiščem Alameda, ter recitacijo desetih strankarskih zahtev, za katero je poskrbel soustanovitelj Bobby Seal. Gre za enega najpogosteje distribuiranih filmov Newsreel, znan pa je tudi pod prvotnim naslovom »Off the Pig«. Kratki film med drugim vključuje risbe aktivista in umetnika Emoryja Douglasa.
Sodni primer Lincoln Center (Obzornik št. 17), Newsreel, ZDA, 1968
Za gradnjo Lincoln centra, v katerem se nahajata newyorška mestna opera in filharmonija, so izrinili več kot 20.000 latinskoameriških družin. Film razkriva pokrovitelje tega umetniškega središča (korporacije in premožne družine), pa tudi kulturo, ki tam domuje. S primerjavo vzdušja v Lincoln centru in živahne soseške kulture pravilno napove proces, ki bo zahodno stran New Yorka kmalu preobrazil v območje z visokimi najemninami, namenjeno izključno višjemu srednjemu razredu.
Upor – Z Noamom Chomskim (Obzornik št. 1), Newsreel, ZDA, 1968
Film nudi redek prikaz Noama Chomskega v poznih šestdesetih letih. Chomsky odkrito komentira vietnamsko vojno in razvija kritične misli, ki so danes ponovno srhljivo aktualne. Obzornik vsebuje še posnetke demonstracij proti vpoklicu in podrobnosti o obtožbah proti Benjaminu Spocku, Williamu S. Coffinu, jr., in drugim.
24. 10. ob 19.00
Novorojenci, Kianoush Ayari, Iran, 1979
Dokumentarni film Kianousha Ayarija, posnet v središču revolucionarnega dogajanja leta 1979 v Teheranu, upodablja kratko obdobje utopije, v kateri se je Iran znašel po padcu šaha, a pred vzpostavitvijo islamske republike. Novorojenci predstavljajo pomemben zgodovinski dokument ideološke raznovrstnosti skupin, ki so se skupaj borile v revolucionarnem letu ’79: levičarji, islamisti in protiimperialistične skupine med sabo debatirajo, plešejo in javno nastopajo.
24. 10. ob 20.00
Črni dnevi + Oratorij za Prago
Črni dnevi, Ladislav Kudelka, Milan Černák, Štefan Kamenický, Ctibor Kováč, Češkoslovaška, 1968
Filmski obzornik slovaških dokumentaristov o dogodkih avgusta 1968.
Oratorij za Prago, Jan Němec, Češkoslovaška, 1968
Němec je kot velik občudovalec praške pomladi in njen neposredni udeleženec nameraval posneti dokumentarec o tedanjem ozračju politične svobode, ko je v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja Češkoslovaška delala prve korake proti demokraciji. Ko je vzneseno in celo evforično snemal praške ulice, ni pričakoval, da bo nenadoma vse izginilo pod gosenicami sovjetskih tankov. Sovjetska vojska je namreč prav v tistem trenutku zasedla Prago, mir se je spremenil v nasilje in kaos, upanje se je razblinilo, ulice so prekrili kri in trupla mladih demonstrantov. Němec in njegova ekipa so edinstven filmski material skrivoma pretihotapili v tujino in zahodne televizije so ga nemudoma začele prikazovati.
24. 10. ob 21.15
Kuba, da! + Bojeviti razred
Kuba, da!, Chris Marker, Francija, 1961
»In tu je film, ki je mojemu srcu najbližji, pa ne zato ker bi bil zadnji. Posnet v veliki naglici januarja 1961, sredi prvega alarma (dobro veste, da se je v tistem času večina francoskih časnikov posmehovala paranoji Fidela, ki se je čutil ogroženega zaradi invazije …), skuša posredovati, če že ne izkustvo, pa vsaj drhtenje, ritem neke Revolucije, ki bo nemara nekoč obveljala za ’odločilni trenutek’ velikega dela sodobne zgodovine.« Chris Marker
Bojeviti razred, Groupe Medvedkine de Besançon, Chris Marker, Francija, 1969
Rojstvo sindikata v tovarni ročnih ur leta 1968: Bojeviti razred je prvi film sodelavcev skupine Medvedkin. Prikazuje delavko Suzanne, ki ji uspe združiti ženske delavke v tovarni – kljub nekooperativnemu sindikalnemu vodstvu in ustrahovanju s strani menedžerjev.
24. 10. ob 23.00
Teorema, Pier Paolo Pasolini, Italija, 1968
Erotična tragikomedija epskih razsežnosti, prebrisan napad na okorele vrednote religije in ljubezenskih odnosov. Hišo premožne italijanske družine obišče skrivnosten in silno očarljiv neznanec (Terence Stamp). Kmalu se povsem udomači, vanj pa se do ušes zaljubijo hišna služkinja, sin, hčerka, mati in naposled še oče. Nenadoma se lepi tujec odreče gostoljubju in odpotuje v sosednjo vasico, kjer začne izvajati različne čudeže. Člani družine na vse mogoče načine poskušajo udušiti svojo žalost. Mati se strtega srca vozi po mestu in opreza za prostituti. Sprašujejo se o poreklu neznanca. Jih je obiskalo božanstvo ali hudič?
25. 10. ob 20.00
Japonska rdeča armada/Ljudska fronta za osvoboditev Palestine: Napoved svetovne vojne, Masao Adachi, Koji Wakamatsu, Japonska/Palestina, 1971
Filmarja Masao Adachi in Koji Wakamatsu sta se leta 1971 na poti s canskega filmskega festivala ustavila v Libanonu. Tam sta se srečala s pripadniki Japonske rdeče armade in Ljudske fronte za osvoboditev Palestine ter posnela propagandni obzornik, ki je spodbujal dejavnosti palestinskega upora. Režiserja sta s filmom, zamišljenim kot »napoved svetovne vojne«, zajela vsakdanjo banalnost vojaških treningov in priprav na neizogibno bojevanje. Sopostavitev militantne estetike in dolgih, počasnih kadrov, navdahnjenih z Adachijevo »teorijo pokrajine«, izraža napetost, ki jo s sabo prinaša revolucionarni boj. Adachi je Japonsko kmalu zapustil in se pridružil palestinskemu odporu, še prej pa je film samostojno distribuiral prek Rdečega avtobusa, ki je potoval po državi ter združeval ideji filma in revolucije.
25. 10. ob 21.30
Grešni kozel, Rainer Werner Fassbinder, ZRN, 1969
Fassbinder demonstrira mehanizme latentnega fašizma, izbruh sovraštva in nasilja s hladno abstraktnostjo modela. Film teče s perfektno natančnostjo in prav tu doseže prepričljivost. Svetle, skoraj bele kompozicije se zdijo kot vsakdanjik, toda ravno vsakdanjost v svoji izolaciji učinkuje toliko bolj zastrašujoče: zlobno razpravljanje o Grku (odigra ga Fassbinder), pri katerem so stvari prignane že do skrajnosti, poteka za mizo v gostilni. Kot bi gledali klavce živine na trgu v pomenku o svinjah, se tipi dogovarjajo o najbolj nizkotnih maščevalnih dejanjih, s katerimi bodo Grku »pokazali svoje«, medtem ko ta prijazno sedi z njimi za mizo, saj ne razume njihovega jezika. Tu film gledalca postavlja v tesnobno soočenje s produkti malomeščanske zakrknjenosti.
27. 10. ob 21.00
Zemlja v transu, Glauber Rocha, Brazilija, 1967
El Dorado, izmišljena država. Paulo (Jardel Filho), intelektualec, ki piše poezijo, niha med političnima ekstremoma. Najprej se preda desničarskemu konzervativcu Diazu (Paulo Autran), vse dokler v njem ne prepozna psevdoverskega fašizma. Nato se postavi na stran Vieire (José Lewgoy), populističnega reformista, ki želi državo osvoboditi bede. Toda Paulova prava ljubezen je Sara (Glauce Rocha), komunistka, ki služi Vieiri. Paulo je prisiljen spoznati, da Diaza in Vieire ne zanimajo spremembe, pač pa zgolj oblast, in da bosta za uresničitev svojih ciljev uporabila vsa potrebna sredstva. Razočaran in obupan krene na lastno revolucionarno pot, kjer pa ga Sara ne more več spremljati. Paula ustrelijo, umre osamljen in s pištolo v roki, s tem pa drugim posreduje sporočilo, naj zgrabijo za orožje. Zemlja v transu je mojstrovina Glauberja Roche, brilijantnega prebuditelja brazilske kinematografije. Rocha je bil prvi režiser, ki je upodobil kompleksno strukturo moči v Braziliji; njegova kritika ni prizanesla niti intelektualni eliti niti samemu filmarju. Politiko je upodobil prek delirične estetike, umetniške zmesi različnih elementov: dokumentarnega realizma, nadrealizma, opere, poezije in mitologije. Rochi uspe iz tega zapletenega, heterogenega razcveta ustvariti formalno sožitje, ki ga je sam nekoč poimenoval »tropikalizem«.